Piparji so bili skupina šestih ljubljanskih mož, ki so v zadnjem desetletju 19. stoletja ustanovili društvo in ga poimenovali po pipi, ki naj bi jo vsak ud vedno nosil pri sebi. (Na sliki z leve: Henrik Lindtner, Anton Škof, Ivan Korenčan, Karl Seunig, Josip Hauptman - nadpipar).
Po pravilih društva naj bi se vsako nedeljo napotili v gore, kdor pa ne bi utegnil, naj bi se povzpel vsaj na Rožnik, grič ob Ljubljani, kjer je bil v gostilni sedež društva.
Piparji so izdali eno številko svojega glasila v edinem izvodu, ki se je hranil v gostilni (sedežu) društva in je bil na voljo za branje in sicer udom brezplačno, drugim proti plačilu.
Iz njihovih Pravil:
ako 3 piparji zasačijo člana pri kaki laži, nečastnem ravnanju ravnanju ali dejanju ali sploh pri enakih početjih, imajo pravico obsoditi dotičnega na globo najmanj 4 kr in največ 50 kr;
vsak pipar mora vsako nedeljo in praznik napraviti najmanj 2 uri hoda, sicer plača globo 10 kr globe. Kdor ostane ob nedeljah in praznikih
doma, mora priti do 8. ure na Drenikov vrh, sicer zapade globi 10 kr;
vsak pripar si mora na lastne stroške pridobiti pipo.
Vsi piparji imajo enake pipe. Pipo, tobak in žveplenke mora pipar vedno pri sebi imeti in nazahtevo drugega piparja vse tri stvari pokazati; ako mu le ena teh stvari manjka, plač 4 kr. Globe;
dva piparja imata pravico skupno tretjega piparja vprašati za višino enega navedenih hribov; ako odgovor ni pravilen, plača nevednež 2 kr. Globe. Vsak pipar pa sme o tem le enkrat na dan biti vprašan;
pipar mora biti samec, oženiti se sme, ako plača v Pipo 1 kr, piparjem 5 l vina in 5 vržink.
O prehranjevalni navadi, ki jo opisuje Ivan Korenčan:
Povsod v pekarnah so točili tudi dober brinovec, kar se je zelo prileglo na topel kruh. Tudi v ljubljanskih predmestnih pekarnah je bil svoje čase ta običaj, žal, da se je ta lepa navada opustila.
Izdajali so svoj časopis »Planinski šaljivec, zabavni list za vsakdanje goste na Drenikovem vrhu«.
Pojasnilo, zakaj je za branje nečlanom potrebno plačati v Pipo 2 kr.:
Dandanes je svet tko prištiman, da zastonj nobene zabave ni.
Zatorej smo tudi mi piparji
za nečlane sl. plan. Dr. ceno 2 kr nastavili,
katerga naš list čitati veseli.
Dve iz lista za pokušino:
Gospod: Povejte mi, gospodična, zakaj da imate vašega psa tako radi, saj je vendar tako grd.
Gospodična: Rada ga imam zaradi tega, ker je uže od otročjih let pri meni.
Gospod: Za Boga! Ali je mogoče, da pes doseže tako starost.
Mati: Kje si našel očeta?
Janezek:V kavarni.
Mati: Ponj pojdi in mu reči, da moraj takoj domov.
Janezek: Oče ne bodo šli, ker ravno biljard igrajo.
Mati (jezna): Pravim, da pojdi, jaz mu bodem že dala tiste pro… kugle, ko pride domov.
Janezek (proti očetu v kavarni): Oče, brzo pojdite domov, so mati rekli.
Oče: Kmalo pridem, sedaj biljard igram.
Janezek: Le brzo pojdite, saj doma tudi lahko biljarderate.
Oče: Kako to?
Janezek: Ker so mati rekli, da Vam bodo že dali tiste pro… kugle, ko domov pridete.
-------------
Vir:
Elizabeta Gradnik: Šaljiva plat planinskih piparjev, PV 1/2001
Evgen Lovšin: V kraljestvu Triglava
